(1921. je bila rojena) še vedno kritična opazovalka družbe, ki jo motri tudi

skozi optiko bogatih izkušenj v lastnem življenju.

Rojena je bila v glasbeni družini Stritarjev in ob začetku druge svetovne vojne je kot študentka medicine vstopila v Osvobodilno fronto. Njen takratni mož, študent in športnik Cveto Močnik, narodni heroj, je padel in tako je že pri dvaindvajsetih ovdovela. Zaradi izdaje se je morala z dojenčkom, ki ga mož, partizan Florijan, nikoli ni videl, umakniti iz Ljubljane. Delovala je v bolnici Kanižarica na osvobojenem ozemlju v Beli krajini in bila tam instrumentarka tudi pri operaciji komandanta Franca Rozmana-Staneta, po nesreči, zaradi katere je umrl. V partizanih so bili tudi obe sestri, Bogdana in Nada ter brat Bine. Po vojni se je znova poročila s sinom ruskih emigrantov, agronomom

dr. Aleksandrom Konjajevim.

Po končanem študiju se je kot zdravnica, znanstvenica in univerzitetna profesorica vsa posvetila pediatriji in predvsem neonatologiji.

Izjemna pripoved dr. Zore Konjajeve pomeni skozi njena osebna doživetja tudi poklon vrhunski drži slovenskih zdravnikov in medicincev, ki so predano sodelovali v osvobodilnem gibanju. 225 zdravnikov in zdravnic ter 267 študentov in študentk medicine se je odzvalo pozivu Osvobodilne fronte,

kar 45 zdravnikov in 54 študentov medicine, ki so delovali v partizanskih bolnišnicah in v partizanskih enotah, je padlo v bojih ali bilo ubitih. Sistem slovenskega partizanskega zdravstva z 247 bolnišnicami, v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev, pa predstavlja fenomen, ki mu ne bi mogli najti primerjave nikjer na svetu. Le 14 bolnišničnih postojank je bilo odkritih. 164 ranjencev v njih so okupatorji in domobranci pobili. Med vojno so na osvobojenih ozemljih delovale tudi tri civilne bolnišnice, v Kočevskem Rogu pa tudi porodnišnica, v kateri je, sredi gozdov, prišlo na svet 54 novorojenčkov.

In hkrati je pripoved prof. dr. Zore Konjajev tudi slavospev in zahvala Belokranjcem in njihovi pomembni vlogi v času, ko je bilo med narodnoosvobodilnim bojem tam osvobojeno ozemlje.

Valenčič, zgodovinar in kustos, je med drugim pomagal ustanoviti Muzej polke z največjo zbirko harmonik in dokumentov o narodnozabavni glasbi v ZDA. Sodeloval je pri organizaciji kulturnih prireditev, na primer razstav in koncertov skupin iz Slovenije, zbiral je dokumentarno gradivo o znanih Slovencih v filmu, gledališču in televiziji po vseh ZDA in še danes vodi slovensko radijsko oddajo v Clevelandu. Zaradi velikih zaslug za delovanje v narodnostni skupnosti in sodelovanje pri kulturni podobi mesta so ga lani uvrstili v Clevelandsko dvorano slavnih. Konec junija 2023 pa je postal predsednik Slovenske zveze celotnih ZDA. Ne gre pozabiti, da je Joe Valenčič - Jožko, po rodu iz Jelšan, o svojih dosežkih, povezanih s slovensko skupnostjo v Clevelandu, vrsto let predaval tudi v Sloveniji.

Avtor filma je Marjan Šrimpf.

Priljubljena 32-letna blogarka Sam, ki se preživlja z ocenjevanjem kulinarične ponudbe v Amsterdamu, nekega dne sreča simpatičnega mladeniča. Takoj se zaljubi vanj, on pa vanjo. A tukaj se zaplet seveda šele začne. Tik pred njunim srečanjem je Sam napisala porazno oceno restavracije, v kateri ta moški, ki ji je tako zelo všeč, dela kot glavni šef. Sam se skuša izkopati iz težavne situacije, a jo to spravi v še večje težave.

Izvirni naslov: FOODIES / Nizozemski film, 2022 / Režija: Mannin de Wildt / Scenarij: Floor van Lissa / Igrajo: Sanne Vogel, Sinan Eroglu, Sanne Langelaar, Holly Mae Brood.

BARBRA STREISAND, BECOMING AN ICON / BARBRA STREISAND, NAISSANCE D'UNE DIVA / Francija / 2017 / Režija: Nicolas Maupied.

33/45 je tedenska glasbena oddaja o ustvarjalcih različnih glasbenih zvrsti, kreativnih procesih in zaodrju. Oddaja sledi dogodkom na sceni, jih napoveduje in gosti glasbenike. Predstavljen bo tudi spot tedna, ki ga gledalci izberejo na spletu. Vsako soboto zvečer na 2. programu TV Slovenija. Voditeljica: Leila Aleksandra Jelić.